Konec novembra smo se z manjšo družbo podali na potovanje po Čilu. Ta južnoameriška država uspešno trži turistične storitve in ima v ta namen zgrajeno več kot solidno infrastrukturo. Na vseh privlačnejših destinacijah ponujajo organizirane izlete. Programe prilagajajo interesom posameznikov, zato prednjačijo manjša vozila. Med slednjimi kraljuje Mercedesov Sprinter. Vozniki povedo, da je trpežen, dovolj udoben, zmogljiv, skromen pri porabi goriva in praktično neuničljiv.

Če si človek v čilski Atacami zapomni, da so ga na razgledno točko pripeljal v belem Sprinterju, se mu obeta dolgotrajno iskanje.

S sprinterjem smo se veliko vozili in temu lahko samo pritrdim. Po makadamu »profesionalci drvijo tudi 100 km na uro in več. Močna šasija s tovornjaško zadnjo premo na vzdolžnih paraboličnih vzmeteh to brez težav zdrži.

Zadnjo os podpirata dve trilistni parabolični vzmeti, ki na makadamu pač malo poskakujeta, če je cesta gladka pa je vožnja avtobusno udobna.

Zaradi poskakovanja po razbrazdanem makadamu malce trpi udobje, kar pa delno nadoknadijo dokaj dobro oblazinjeni sedeži. Številni Sprinterji imajo za sabo tudi po 500.000 in več kilometrov, a motorji se še kar vrtijo. V potniškem prostoru se že skriva nekaj čričkov, a verjemite, predvsem v Atacami makadamske ceste prej spominjajo na preizkusne poligone za terenska vozila kot pa na turistične poti.

Tudi na makadamskih cestah so v Čilu poskrbeli za dobro signalizacijo – ta znak pomeni, da je makadam grbinast. Vozniki po njem vozijo zelo hitro in tako neravnine kar »preletijo«.

Prav neverjetno je, kakšne vzpone zlahka premagujejo vozila z zgolj zadnjim pogonom. Polno naloženi minibus bi s prednjim pogonom najverjetneje obtičal, z zadnjim pa pleza kot planinska koza.

Bolj kot je Sprinter naložen, strmejše vzpone premaguje.

Da se Čilenci ne šalijo, priča tudi znotraj vgrajena varnostna kletka – med vožnjo vodič in voznik vedno opozarjata potnike, če se pozabijo pripeti z varnostnim pasom.

V enem dnevu smo prevozili po več kot 300 km, od tega je bilo asfalta manj kot tretjino. In tako dan na dan. Sprinter letnik 2016 je imel za sabo že več kot 250.000 km, a pri vožnji ni bilo čutiti prav nobene zračnosti v premah ali transmisiji. Voznik je povedal, da doslej z Mercedesm ni bilo še nobene težave in so mu zato privoščili zgolj predpisane redne servise.

Za tem »pettoncem« je že več kot 250.000 km, čeprav šteje šele tri leta.

Mercedesova znamka je v Čilu priljubljena in ob turističnih avtobusih premorejo še ekspedicijska vozila za prevoz potnikov.

Tudi po drugih južnoameriških državah je Sprinter prva violina – s tem smo dve leti nazaj drveli po Kolumbiji.

Besedilo in fotografije: E. Šterbenk