Reševalno vozilo Mercedes-Benz 230 BINZ
Zaradi velikega zanimanja za zgodbo velenjskega »rešilca« po objavi prispevka o 50-letnici linije W114/115, sem se odpeljal v tamkajšnji zdravstveni dom in se dobil s sedanjim vodjem reševalne postaje, Damijanom Ločičnikom ter njegovim predhodnikom, Jožetom Zapuškom, ki sta o tem avtomobilu z veseljem spregovorila.
Velenjski Mercedes-Benz 230, predelan pri BINZ-u je v odličnem voznem stanju.
Iz Beograda skozi Ljubljano v Velenje
Leta 1971 je Mercedes avtomobil pokazal na beograjskem avtomobilskem salonu. Od tam so ga odpeljali v ljubljanski Autocommerce, kjer so ga kupili za velenjski zdravstveni dom. V Velenju je ta gosposki avto dvignil nemalo prahu, dejansko pa so v zdravstvenem domu dokazali, da je pri njih prisotna želja po napredku in zagotavljanju kar najboljše pomoči bolnikom. Zaradi vrhunske opremljenosti je bil namenjen le zahtevnejšim prevozom, zato so v prvem desetletju in pol z njim prevozili zgolj slabih 170.000 km. Ko je leta 1987 Zapušek postal vodja reševalne enote, je s tem avtomobilom začel redno voziti. Do leta 2005, ko sta se upokojila voznik in Mercedes, je tako prevozil dodatnih več kot 300.000 km.
Prvi je za Mercedesa pazljivo skrbel Bruno Žverk (levo), ki je v sedemdesetih vodil reševalno postajo. Z njim stoji Jože Zapušek.
Predelava pri BINZ-u
V karoserijski delavnici BINZ so to reševalno vozilo izdelali leta 1971 na podaljšani platformi modela W114 (Lang). Avtomobil, dolžine 5,3 metra, katerega karoserija je povišana za približno 30 cm, »prazen« tehta dobrih 1.700 kg. Za pogon skrbi takratni najmanjši in najšibkejši šestvaljni vrstni motor, gibne prostornine 2292 cm3, z dvema uplinjačema in pri 5.400 vrtljajih v minuti razvije moč 88 kW (120 KM). Menjalnik je klasičen 4-stopenjski, sklopka ni močnejša kot v osnovnem modelu, le diferencial ima malce krajše prestavno razmerje. Zaradi večje teže so Mercedesovim pullmanom namenili močnejša petnajst-palčna kolesa, pesta in zavore pa so enake kot pri 350 kg lažjih navadnih limuzinah. Po podatkih proizvajalca zmore Mercedes 230 Lang največjo hitrost 175 km/h, torej je končna hitrost našega »rešilca« gotovo nekaj manjša. Poraba goriva se giblje med 11 in 14 litri bencina na sto km, odvisna je tako od hitrosti vožnje kot od obremenjenosti vozila.
Karoserijo so predelali pri BINZ-u, kar je označeno samo na desnem prednjem blatniku.
Izvirno stanje po 500.000 prevoženih kilometrih
Mercedes je v izvirnem stanju, skoraj brez sledi uporabe. Tem modelom so rade prerjavele obrobe blatnikov in tudi velenjski ni bil izjema, zato so jih zamenjali. Zaradi lažjih nesreč so menjali oba prednja blatnika. Desni jo je skupil v Šoštanju, levi pa v Ljubljani na Kliničnem centru, medtem ko je avtomobil stal na dovozu.
Zapušek je za ta avto skrbel dobrih 300.000 kilometrov oziroma skoraj dve desetletji.
Med vožnjo iz Kopra proti Črnemu Kalu se je zaradi okvare termostata pregrel motor. Čeprav generalno popravilo ni bilo nujno potrebno (malce se je povečala poraba olja), so motor vseeno »odprli« in na novo »zložili«. Generalno popravilo sta opravila kar Jože in Damijan, ki sta po osnovni izobrazbi oba avtomehanika. Damijan pove, da so pri Autocommercu zgolj nastavili uplinjača, za kar je potrebna posebna oprema. Po dobrih več kot 270.000 od takrat prevoženih kilometrih motor še vedno teče mirno in tiho. Avto so prva leta vzdrževali na pooblaščenem servisu, kasneje pa so skrb zanj v celoti prevzeli v zdravstvenem domu. Sproti so menjali vse, kar naroča proizvajalec. Z avtomobilom ob prej omenjenih dogodkih in okvarah ni bilo omembe vrednih težav razen okvare merilca hitrosti s števcem kilometrov. Kljub veliki teži vozila in relativni šibkosti motorja, doslej sklopke niso menjali.
Motor brezhibno deluje in ne kaže, da so z njim prevozili 500.000 kilometrov.
Skrbno vzdrževanje
Ves čas je Mercedes bil deležen vrhunske nege. Od začetka nikakor niso mogli dobiti ustreznih zimskih gum, celo s posredovanjem takratne jugoslovanske gospodarske zbornice jim ni uspelo. Rešilec je zato hladen del leta »preživel« v ogrevani garaži. Kasneje, ko je ustrezne pnevmatike bilo mogoče dobiti kjerkoli pa jih niso kupili, saj so želeli avto ohraniti v čim boljšem stanju. Reševalno vozilo mora tako ali tako biti klinično čisto, oprali pa so ga prav po vsaki vožnji. Vsa oprema v avtomobilu še vedno brezhibno deluje. Komande za zračenje, na primer, lahko prestavljaš z mezincem, čeprav pri tem modelu rade »zaštekajo«. Ampak ne pri »Velenjčanu«, saj je prav vsaka pletenica namazana. V ročičevju menjalnika (obvolanska prestavna ročica) je sicer nekaj malega zračnosti, ampak ročica vseeno gladko »potuje« iz položaja v položaj. Sogovornika sta povedala, da so največja pomanjkljivost tega modela zavore, ki niso dorasle njegovi visoki teži. Zapušku so se dvakrat tako pregrele, da je pedal »padel« v prazno. Zaradi večje teže bi bilo primerneje, če bi bili prva in vzvratna prestava malo »krajši«. Vseeno Mercedes še danes pelje kot nov, je udoben, tih in na suhi cesti tudi zelo dobro vodljiv, na mokri pa ob drvenju zahteva izkušenega voznika.
Vsa oprema v avtomobilu in na njem je še izvirna (modra luč in »baterija« siren).
Vozni muzejski eksponat
Za »rešilca« velenjskega zdravstvenega doma št. 1 so pridobili status starodobnega vozila in se z njim občasno zapeljejo na kakšno starodobniško prireditev, nekajkrat pa so ga posodili filmarjem. Nad njegovim stanjem skrbno bdi Ločičnik, katerega cilj je, da ga ohranja voznega in da tudi v bodoče ostane ali maskota reševalne postaje ali pa postane premični muzejski eksponat. Vodstvo Zdravstvenega doma Velenje med drugim preučuje možnosti, da bi vozilo predali v oskrbo Muzeju Velenje, kjer bi zanj ustrezno poskrbeli. »Rešilec« vsekakor ne bo šel v prosto prodajo ali romal med staro železo, ampak bo dobil mesto, ki ga zasluži po dobrih 500.000 km prevožene človekoljubne poti.
Za dobro »rešilčevo zdravje« že skoraj desetletje in pol skrbi Damijan Ločičnik.
Besedilo: Emil Šterbenk
Fotografije: E. Šterbenk, arhiv J. Zapušek