Meredes W 114/115 po petdeset letih še vedno vsakodnevno uporabno vozilo

Pri Mercedes-Benzu so leta 1968 predstavili model 114/115, ki je do leta 1976, ko se je proizvodnja zaključila, postal najbolj prodajani Mercedes do takrat. Podrl je vse rekorde, izdelali so jih skoraj 2 milijona.

Linija W 114/115 tudi po 50 letih ostaja v železnem repertoarju pri navdušencih nad to znamko in tudi v MBKS jih imamo nekaj. Na Štajerskem koncu smo se dobili pri Štubrovih, kjer imajo kar tri predstavnike tega modela, in sicer 200 D, in 220 D W 115 ter kupeja C 280 – W 114. Poleg teh so v njihovih garažah še 170 D, 180 D, W 123, W 124 in še kateri. Simon Štuber je že dolgo okužen s starodobniškim virusom, ki se ga je nalezel tudi njegov sin, Jure. S svojim čudovito obnovljenim 220 D se je pripeljal Tadej Fekonja, avtomehanik in strasten ljubitelj ter zbiralec Mercedesov. Z velenjskega konca se je pridružil še Emil Šterbenk z modelom 200 D iz njegove zbirke modela E in njegovih predhodnikov od Pontona (W 121), W 110, W 115, W 123 do W 124.

Takole so naši člani postavili svoje ljubljence – 5 v vrsto; v nadaljevanju na kratko predstavljamo zgodbe petih avtomobilov na fotografiji in dodajamo še dve.

Kratko o seriji W 114/115

Novincu so pri Daimlerju namenili sodobno podvozje, ob podaljšani medosni razdalji so malce zmanjšali zunanje mere, povečali potniški prostor in optimirali aktivne ter pasivne varnostne elemente. Leta 1968 so v Mercedese začeli vgrajevati varnostne pasove, pet let kasneje pa so postali standardna oprema. Narisali so zelo čisto, elegantno in brezčasno obliko brez nepotrebnih okraskov. Karoserijske poteze so pri 114/115 v primerjavi s predhodnikom W 110 (Repašem) zgladili, masko znižali in razširili ter namestili pravokotne pokončne žaromete. Linijo so predstavili pod sloganom: »Mercedes-Benz nove generacije«. Na voljo sta bili dve karoserijski različici: štirivratna limuzina in dvovratni kupe, karavansko različico pa so maloserijsko proizvajali predelovalci kot na primer BINZ. V Argentini so v sedemdesetih letih proizvajali Model La Pickup, ki so mu od B stebrička dalje dodali šasijo. Tako model X ni prvi Mercedesov Pick up. Izbira je bila pestra, saj so bili na voljo različni bencinski in dizelski štirivaljniki, dizelski petvaljnik in vrsta bencinskih šestvaljnikov. Taksisti so ga imeli tako radi, da so W 115 (predvsem) zaradi njih proizvajali še leto po začetku proizvodnje naslednika, W 123.

Kupe in štiri limuzine z lastniki – na fotografiji od spodaj: Simon, Tadej in Jure, Emil pa je za objektivom fotoaparata.

Eden ljubših Simonovih starodobnikov

Simonov Mercedes je še kot iz škatlice, čeprav je od obnove minilo že desetletje in pol.

Simon Štuber je svojega 200 D kupil od prvega lastnika, ki je avtomobil pošteno gnal. Možakar je delal v Münchnu in Mercedes je vsak vikend od tam prevozil pot do Maribora in nazaj. Ampak motor je bil kljub stalnem drvenju s polnim plinom (kolikor pač 200 D sploh lahko drvi) v solidni kondiciji, tako da je bila restavracije potrebna samo karoserija. Simon pravi, da je W 115 kljub šibkim 55 konjem pod motornim pokrovom eden njegovih najljubših avtomobilov in se z njim zapelje z največjim veseljem.

Čisto prvi

Mercedes 220 D se je zaradi trpežnosti, prostornosti in nezahtevnega vzdrževanja Juretu izkazal kot idealno študentsko vozilo; zaradi počasnosti dizla oče Simon za sina nikoli ni bil v skrbeh.

Za Simonovega sina, Jureta, je bil model 220 D njegov prvi avtomobil. Oče mu ga je kupil, še preden je dopolnil 18 let, torej je pri hiši že več kot desetletje. Tudi ta je imel samo enega lastnika, a je bil v boljšem stanju. Pred registracijo so ga samo na novo pobarvali in nato je Jure v dobrem desetletju z njim prevozil več kot 80.000 km. Čeprav je stal dober mesec dni, je za fotografiranje čisto gladko »kresnil« in s tem dokazal, da je v čisto dobri vsakdanji vozni formi. Zaradi daljšega giba batov model 220 D dosti bolje premaguje klance kot 200 D je, čeprav ima le borih 5 KM več. In to je njegova velika prednost.

Lastna izbira

Jure je kupeja kupil v Sloveniji, ampak k nam je prišel »čez Lužo«.

Kasneje si je Jure omislil malo drugačno zadevo. Našel je W 114 kupeja, letnik 1969, z vsaj dve desetletji starim lakom, ožganim od kalifornijskega sonca. Odločil se je, da ga na zunaj ne bo spreminjal, tako da se že na daleč vidijo desetletja, ki jih ima za sabo. »Pod kožo« je avtomobil popolnoma obnovljen – od podvozja in generalnega popravila 2,8-litrskega šestvaljnika, ki »diha« skozi dvojni uplinjač, do temeljito prenovljene notranjosti. Avto je Jure (svojim) letom primerno še malo znižal in dodal čvrstejše amortizerje. Kupe je še vedno dovolj udoben in pelje kot po tračnicah, patina pa mu lepo pristaja.

Prvi temeljito obnovljen starodobnik

Tadejev 220 D po zmagi na ljubljanskem Concours d’Elegance leta 2012.

Tadej Fekonja je pri osemnajstih iskal avtomobil zase. V Laškem je naletel na W 115 iz prve roke. Glede na nakupno ceno 90.000 SIT (manj kot 400 EUR) njegov 220 D, letnik 1975, prav gotovo ni bil v vrhunskem stanju. Za sabo je imel kdo ve koliko poti, saj je takratni lastnik bil na začasnem delu v Stittgartu. Ker je bil registriran še vse leto, je za ta čas vgradil drugi motor, izvirnega pa generalno popravil. Po izteku registracije se je lotil (svoje prve) temeljite prenove. Po nič koliko urah dela, precejšnji vsoti denarja in celoviti obnovi je zasijal v tovarniškem stanju. Motor teče tako gladko, da skoraj skrije svoje dizelsko poreklo, karoserija pa je videti kot iz trgovine. Restavracija je bila celo tako uspešna, da je na prvem slovenskem Concours d’Elegance leta 2012 v Ljubljani zmagal v razredu G (vozila nad 30 let).

Zanesljivo vozi kljub 900.000 km na grbi

Tretji oktobrski vikend sta Šterbenka svojega starodobnika sprehodila do Umaga – tudi gospa sede za volan, če le ni treba parkirati, saj hidravlične pomoči pri volanu ni.

Mercedes 200 D Emila Šterbenka je imel pred njim v Sloveniji tri lastnike, zgodovina v Nemčiji pa ni poznana. Leta 2004 ga je kupil v stanju, v kakršnem je še danes. Ta čas je malo popravil spodnje vogale na prednjih vratih in zakrpal luknjo, ki je nastala na levem koncu zadnjega notranjega blatnika  ter prevozil zgolj dobrih 40.000 km. So bili pa predhodni lastniki toliko bolj »pridni«, saj je po evidenci, ki jo je vodil zadnji, prevozil že 900.000 km. Avtomobil so ves čas dobro vzdrževali in še danes popolnoma zanesljivo vozi. Ob 40-letnici modela se je Emil z ženo in prijateljema zapeljal celo do Švedske. Še prejšnji vikend sta se z ženo zapeljala do Umaga, da ga pred »zimskim spanjem« malo prevetri.

Maskota zdravstvenega doma Velenje od leta 2006 v pokoju

Mercedesa 230 niso upokojil zaradi slabega stanja, ampak zaradi nekompatibilnosti sicer popolnoma ohranjene opreme.

V velenjskem zdravstvenem domu so leta 1971 sijali od ponosa, saj so v njihovo reševalno postajo zapeljali bleščečega Mercedesa 230.6, predelanega v reševalno vozilo pri podjetju BINZ. Bil je tako nobel, da prva leta z njim skoraj niso zapeljali na cesto. Kasneje so ga dali v redno službo in po 500.000 prevoženih kilometrih so ga leta 2006 »upokojili«. Kljub temu ga niso prodali, ampak je v garaži ostal kot starodobnik. ZD Velenje se je po zaslugi takratnega direktorja Jožeta Zupančiča včlanil v register vozil MB že leta 2006. Na prvem srečanju v Velenju (istega leta) so direktorju za Mercedesa svečano podelili certifikat starodobnega vozila. Z rešilcem so se kasneje udeležili več srečanj Mercedes-Benz kluba Slovenije in ga posodili tudi filmarjem, ga fotografirali za koledar, predvsem pa ga redno vzdržujejo in ga ohranjajo v vrhunski kondiciji. Zdaj so se začeli dogovarjati, da bi starodobnika od zdravstvenega doma prevzel Muzej Velenje, ki si želi, da bi zanj našel primeren prostor, v katerem bi vozilo lahko v dobri kondiciji ohranjali še naprej in ga hkrati postavili na ogled. Zavedajo se namreč, kako dragocena tehniška dediščina je tako vozilo in koliko zanimivih, presenetljivih in poučnih zgodb bi z njim lahko predstavili obiskovalcem.

Črni Mercedes 230.6 – avto za gospode

Frenk se je z 230.6 redno udeleževal prireditev MB kluba Slovenija – v koloni na srečanju Posavje 2013.

Franc Udovč- Frenk je približno desetletje vozil Mercedesa 230 s šestvaljnim motorjem (W 114).  Preden je prišel k njemu je avto obredel pol Slovenije. Prvi lastnik je bil Auto Commerce, nato »se je preselil« v Prekmurje, od tam v Celje, od koder se je ponovno vrnil na AC. Tam ga je videl Frenk in sklenil kupčijo. Kot vrhunski mehanik je vozilo tehniško spravil v red. S svojo elegantno in obenem živahno limuzino je bil nepogrešljiv na srečanjih starodobnih vozil. Ob nakupu drugega starodobnika je MB 230.6 šel »na boben«. Novi lastnik Blaž Završnik ga je do lani z veseljem vozil. Zaradi utrujene karoserije se ga je odločil popolnoma restavrirati. Motor je že obnovljen do zadnjega vijaka, karoserija pa pri ličarju.

Besedilo in fotografije: E. Šterbenk