Leta 1961 so v koncernu Daimler začeli predserijsko izdelovati limuzino z značilnimi krilci – Mercedes W 110. Takšna avtomobilska moda je v Evropo prišla iz Amerike. Podvozje je bilo skoraj enako kot pri leta 1959 predstavljenem šestvaljnem modelu. Od prednje šipe do zadnjega odbijača je bila enaka tudi karoserija. Nekaj malega so se razlikovale dolžine. Na voljo sta bila bencinski in dizelski model 190/190 D. V povojni Jugoslaviji so se v teh Mercedesih, poimenovanih Repaši vozili direktorji velikih podjetij in politiki. Bolje stoječi podjetniki so jih kupovali kasneje, ko se je že pojavil novi model W 114/115.
Denisov Repaš je generacija po »face liftingu« in je letos dopolnil 50 let (letnik 1967).
Dve seriji
V prvi seriji sta bila v Mercedesa 190/190 D vgrajena bencinski motor prostornine 1,9 litra in 2-litrski dizelski, ki je bil praktično enak kot pri Pontonu 180 Dc/W 120 III. Motorja sta bila sodobno zasnovana – z verigo gnana odmična gred v glavi, vrtina pa je bila večja od giba batov. Bencinski motor je razvil 80 KM pri 5.000, dizelski pa 55 KM pri 4.200 vrtljajih v minuti. Obe ročični gredi sta se vrteli v treh ležajih. Poleti 1965 so predstavili prenovljena modela 200 in 200 D. Pri motorjih je bila največja posodobitev očem skrita – ročična gred je poslej imela pet ležajev. Bencinskemu so moč povečali za skoraj petino (95 KM). Zasluge za to velja pripisati predvsem dvojnemu uplinjaču, deciliter večji delovni prostornini in malce višjemu kompresijskemu razmerju. Moč in tudi druge lastnosti dizla so ostale nespremenjene, zaradi petkrat uležajene ročične gredi pa je mirneje tekel. Kupcem so ponudili še model 230 s šestvaljnikom pod pokrovom.
W 110 prve generacije na razstavi v stuttgartskem muzeju Mercedes-Benz.
Leteča preproga
Model 200 D vozi naš član in urednik spletne strani, Denis Kolman. V njegovi lasti je že enajsto leto in sedaj je bistveno boljši kot ob nakupu. Čeprav je bil takrat videti odlično, je mladenič v popravilo vložil precej denarja in še mnogo več časa – svojega in očetovega. Nima vsak sreče kot Denis – da bi bil njegov oče izkušen mehanik. Med drugim je bilo treba zamenjati zadnje obrobe blatnikov, načeta je bila okolica prednjih luči, tudi na spodnjih robovih vrat je bila potrebna »operacija«, odrezali in privarili so nov zadnji rob pokrova prtljažnika, zakrpali notranje blatnike in del dna potniškega prostora. Karoserijo je skrbno pripravil in jo pobarval s sivo-modro kovinsko barvo. Na našem klubskem srečanju Jeruzalem 2009, smo člani kluba in obiskovalci njegovega 200 D ocenili za najlepše vozilo na prireditvi. In takšen ostaja tudi danes. Denis se je s svojim Repašem udeležil prvega Moskvatoura leta 2010 in njegov Mercedes je pot zmogel brez najmanjše napake. Po tem je temeljito obnovil podvozje, motorja pa se še vedno ni dotaknil. Računa, da bo Repaš še dolgo na cesti in da se bo v njem celotna družina še naprej vozila kot na leteči preprogi. Ob skrbni Denisovi negi to ne bo nobena težava. Pa srečno pot!
Oče (desno) je Denisu pri obnovi izdatno pomagal.
Repaš pred Slovenskim veleposlaništvom v Moskvi leta 2010.
Denis skrbi, da je njegov W 110 vedno v dobri formi in se ne prestraši nobene poti, kakor tudi ne preizkusa na mokri progi ali dirkališču.