Grossglockner 2007

Avgust 2007

Vznožje

…Takoj naj povem, da so se vsa tri vozila (pagoda in dva modela R/C 107 – en cabrio in en coupe) vrnila brez najmanjše okvare, merilniki temperature pa so celo na največjih vzponih (12o) komaj zaznali povečano temperaturo motorja – le za debelino samega kazalca.  Naši straši se gotovo še spominjajo velikih ovalnih nalepk v obliki črke G, ki so krasila takratne fičkote in druga vozila, ki so takrat nekako zmogla tako zahtevno pot. Mnogim pa je Grossglockner ostal v spominu zaradi številnih nujnih servisnih postankov, ki so bili potrebni zaradi pregrevanja obremenjenega motorja. A najprej nekaj splošnih podatkov o Grossglocknerju, ki je takoj po odprtju visokogorske ceste leta 1935 postal velik izziv in preizkušnja za vsa takratna vozila.

Grossglockner je s svojo višino 3798 metrov najvišja gora Avstrije in nam najbližji tritisočak. Slovenci smo s to goro tesno povezani skozi našo celotno zgodovino na tem ozemlju. Do 8. stoletja, ko smo prišli pod Frankovsko nadoblast je bila to tudi najvišja gora naše kneževine Karantanije, tisočletje pozneje pa smo stopili nanjo le dan za prvopristopniki. To je uspelo našemu prvemu alpinistu evropskega merila Valentinu Staniču (rojenemu leta 1774 v Bodrežu blizu Deskel), ki je leta 1799, le dan po vzponu prvopristopnikov, prišel na njegov vrh popolnoma sam, brez vodnika. Staroslovensko ime za Grossglockner je Veliki Klek, da je Glockner tesno povezan s Slovenci pa kaže tudi ime njegovega ledenika, najdaljšega v vzhodnih Alpah. Ime Pasterze je le germanska skovanka slovenske besede Pastirica oz. Pasterca.

In kako smo potovali? Ker smo prišli iz različnih smeri (Ljubljana, Maribor), smo se prvič zbrali kar na velikem avtocestnem postajališču kmalu za Beljakom (kaj bi brez mobilnih telefonov!). Že tam smo nehote vzbujali pozornost med turisti, ki so se vračali s toplega juga. Spet na avtocesti smo kmalu zapustili smer proti Salzburgu in se obrnili pravokotno na zahod proti Lienzu, na ravnem še napolnili rezervoarje z gorivom in se mimo polj, polnih cvetočih sončnic, kot gamsi podali navkreber. Ker je bila ura ravno prava, smo si nekje na višini 1200 m v domačem gostišču ob cesti privoščili obilen zajtrk ter se nato spustili proti Heiligenblutu. Tam se pravzaprav začne nacionalni park Visoke ture in sam vzpon na Grossglockner. Pred glavnim in najbolj slikovitim pobočjem smo izbrali še obvezen odcep na levo in se kmalu znašli na koncu slepe ulice z veliko podzemno garažo in razglednim platojem tik nad ledenikom Pasterze.

Vrh

Do tam je na svojem poročnem potovanju nekoč prispel tudi cesar Franc Jožef. Hitro smo lahko ugotovili, da naravovarstveniki upravičeno bijejo plat zvona, saj tudi temu delu sveta klimatske spremembe niso prizanesle: ledenik se vidno krči. Oskrbeli smo se z obveznimi spominki in naredili prve posnetke ter čakali, da se visoki oblaki morda le raztrgajo in odprejo pogled na  okoliške tritisočake. Ker z vremenom nismo bili najbolje usklajeni, smo se odločili, da se kar z vozili povzpnemo v višje lege, na najvišjo točko prelaza (2405 m) in se skozi kratek tunel prebili na severno stran pobočja.

Prelaz

Tam smo naredili nekaj »zgodovinskih« posnetkov, potem pa hitro zaprli strehe obeh cabrioletov in se vse do doline vozili izjemoma v zelo impresivnih plohah. Vnaprej smo se dogovorili, kako bomo pazili, da pri spustu ne pregrejemo zavor: avtomatske menjalnike smo ročno nastavili na najnižjo stopnjo – v nasprotnem primeru bi lahko imeli težave, kot smo lahko to opazili pri nekaterih drugih vozilih pred nami, ki so jim zavore več kot očitno zasmrdele. V dolini se je res utrgal oblak, a mi smo že sedeli pri kosilu v izjemno lepo urejeni restavraciji s hitro postrežbo in dobro kuhinjo – ter več kot sprejemljivimi cenami. To smo praviloma opažali tudi kasneje, vse do Kapruna. Zmeraj smo imeli občutek, da smo za svoj denar dobili veliko več kot na primer v Kranjski gori – tudi v hotelu s 4*, kjer je v kletnem delu postavljen zanimiv muzej starodobnikov. Prijazen lastnik  nam je povedal, da ima drugje shranjenih še 120 vozil, za katere še išče primeren razstavni prostor. Kaprun nas je presenetil kot urejeno mesto, kjer bi človek lahko preživel kak teden tudi izven smučarske sezone. Okolica je res vznemirljiva. 

Naslednji dan smo se po obilnem zajtrku najprej obrnili proti vzhodu, nato pa proti jugu in se po vzporedni dolini peljali do starega slikovitega letovišča Bad Gastein, si ga peš dobro ogledali in se kmalu za tem vkrcali na sodoben avtovlak, ki nas je v pičlih 9 minutah spet vrnil na južno stran pogorja. Pred Beljakom smo se zadovoljni in polni novih vtisov poslovili ter bili popoldne že doma pred televizijskimi sprejemniki …  

Kljub dejstvu, da smo imeli občasno vremenske motnje (ali pa morda ravno zato!) smo se vsi strinjali, da bomo izlet ob letu osorej gotovo ponovili, predvsem pa smo bili ponosni na svoja dobro vzdrževana vozila, ki jim dvodnevni napori niso prišli do živega. Tudi poraba goriva je ostala pod vsemi pričakovanji. Vsem, ki niste bili z nami je res lahko žal! Matjaž Šekoranja