S polnoletno Mercedesovo križarko (W 220) v Essen

Dober mesec sem načrtoval, da se bom letos peljal v Essen s pravkar obnovljenim Mercedesom 230 E (W 123), ki smo ga restavrirali v zadnjih treh letih. Toda dva dni pred planirano potjo se je pod menjalnikom pojavila rdeča lužica. Nisem bil presenečen, saj je avto več kot tri leta miroval, edini sklop, ki se ga nismo dotaknili pa je menjalnik. Žal ni bilo časa za popravilo, zato mi je sin ponudil na posodo svojega (pravzaprav partneričinega) S 500. Takoj sem začel kalkulirati, da bodo stroški za bencin precej podražili potovanje, a sem se uštel.

Če je le najmanjša možnost, se ustavim v Mercedesovem muzeju v Stuttgartu, tudi tokrat sem moje sopotnike peljal tja.

Avtomobil je odlično ohranjen in ima za sabo le 270.000 km. Kljub skoraj dvema križema na grbi teče kot švicarska ura (ali še boljša primerjava: kot Mercedes). Sopotniki, ki se (tako kot jaz) nikoli niso peljali z razredom S več kot nekaj deset kilometrov so bili navdušeni predvsem nad tišino v vozilu – tudi pri 170 km/h in več za pogovor ni potrebno povzdigniti glasu.

Tudi s temle W 123 bi odlično potovali, ampak razred S je pa le razred S.

Cestnih neravnin in poškodb potniške zadnjice na udobnih masažnih in ogrevanih  sedežih ne občutijo.  Ker je avtocestni sistem v Nemčiji eno samo veliko gradbišče, smo v zastojih preživeli več ur, ampak glede počutja v avtomobilu se ni nihče pritoževal. Navdušeni so bili nad hitrostmi, višjimi od 200 km/h, saj jih potniki praktično ne registrirajo. Zaradi gneče na cestah nismo dosegli elektronsko omejenih 250 km/h, ampak do 230 je šlo čisto gladko in če bi pokril merilec hitrosti, bi nihče ne verjel, da tako drvimo. Še bolj neverjetni so pospeški – hitrost na merilniku vrtoglavo narašča, ni opaziti sunkov zaradi pretikanja 5-stopenjske avtomatike, telo pa pospeševanje le bore malo čuti.

Razred S je potovalni stroj, v katerem se potniki odlično počutijo od vstopa skozi široka vrata dalje.

Zdaj pa še o porabi goriva! Ko smo se odpeljali od doma sem razmišljal, da bi sopotnikom predlagal, da tisti del goriva nad 10 l/100 km krijem jaz. Medlo sem se spomnil, da so pri Avtomagazinu s kupejem z enakim motorjem na začetku tega tisočletja “skurili” med 15 in 20 l bencina na 100 km. Doslej sem se s tem avtomobilom nekajkrat zapeljal v službo in po mestnih opravkih obenem ter mimogrede presegel 17 l/100 km  Torej sem menil, da bo že poraba pod 15 l/100 km velik uspeh. Toda povprečje celotne poti je znašalo vsega 10,5 l/100 km. Zadnji del potovanja skozi Avstrijo sem prevozil bolj varčno – del poti tudi po regionalnih cestah in povpreček zaključnega dela potovanja je znašal vsega 9,7 l/100 km. Ne bom zameril, če bo kdo rekel, da lažem. Tudi sam bi pred to potjo takšno izjavo razglasil za (vsaj) neprimerno, če že ne neprištevno. Ampak imam tri zadovoljne priče, ki jih je podatek o porabi še posebej razveselil.  Vsi že komaj čakajo, da si za naslednjo podobno pot spet sposodim S-a.

Emil Šterbenk