19. in 20. april 2008
Mercedes klasik klub Slovenija je za letošnje člansko srečanje določil Belo krajino, del Slovenije, ki je mnogim malo manj poznan. Prireditev je potekala pod taktirko neumornega domačina Andreja Tomca iz Črnomlja. Zgodaj zjutraj so nas v Hrastu pri Jugorju namesto sončnih žarkov pozdravili besno grmenje, močan dež in celo nekaj zrnc toče. Toda že pred osmo, ko so začeli na dvorišče gostilne na Hrastu prihajati prvi udeleženci, so se oblaki raztrgali in posijalo je sonce. Po krepkem zajtrku se je kolona 29 starodobnikov odpeljala v Metliko, kjer smo si ogledali Belokranjski in Gasilski muzej.
Na zdravje v druzbi metliške županje
Na poti proti Črnomlju smo se najprej ustavili na Otoku, kjer smo naše štirikolesne veterane postavili ob bok tam postavljenemu letečemu veteranu DC 3.
Ob DC 3 na Otoku
Pot smo nadaljevali do letališča Prilozje, kjer smo se pomerili v spretnostni vožnji, ki so jo že tradicionalno odlično speljali izkušenih člani Kluba starodobnikov Savinjska dolina pod vodstvom Danija Arčana in Jožeta Mandelca – Jocota. Vrtenje volanov, zlasti mehanskih, povzroči žejo in lakoto. V gostilni Veselič v Podzemlju znajo napolniti prazne želodce in omočiti grla. Tako nam je prijalo, da smo le s težavo zopet sedli v avtomobile in nadaljevali proti Črnomlju. Tam nas je pričakal kustos, ki nam je povedal marsikaj novega in zanimivega o tem kraju. Po slabi uri smo se odpeljali nazaj proti Metliki in se ustavili pri Treh farah, kjer smo spoznali usodo treh cerkva, ki stojijo ena ob drugi na pokopališču. Našo pot smo zaključili v Drašičih, kjer so nas na kmetiji Simonič pričakali s pogačo, vinom in odlično večerjo. Po njej smo podelili priznanja najspretnejšim najstarejšim, najmlajšim in najbolj oddaljenim tekmovalcem, nagradili lastnika po mnenju udeležencev najlepšega vozila in se zahvalili pokroviteljem. Nekateri so se po tej slovesnosti poslovili, kar nekaj pa se nas je sprehodilo do soseske zidanice. Naš birt nam je slikovito opisal življenje tod tristo let nazaj in ga z obilo igralske spretnosti primerjal z današnjim. Če vas pot zanese v to prijazno vas, toplo priporočam, da se ustavite tudi v tej zidanici. Najvztrajnejši smo se vrnili k Drašiču in tam ostali skoraj do polnoči. Naslednji dan nam je gospod Tomc ob pomoči svoje žene pripravil nepozaben izlet mimo izvira Krupe skozi Semič in Sari Trg v dolino Kolpe do Prelesja, kjer smo naše druženje zaključili na kosilu v gostilni Madronič. Ob slovesu smo si zaželeli: na svidenje drugo leto. V ognju sta kar dve železi: Gorenjska ali Štajerska – moram priznati, da bo odločitev težka.
Zakljucek prvi dan.